Od koga sonce se odžene,
komu bo podarjen dan,
besede davno izrečene,
in prepevaš čisto sam.

Pri vsej svetovni patetiki,
najdejo se zgube,
to so estetiki,
ki igrajo domoljube.

Včasih vzamem v roke svinčnik,
Da misli rimaste na list prerišem,
In kadar mi vrstica ni všeč,
Je fajn, ker jo lahko takoj pobrišem....

Svinčeno je moje ležišče,
iz svinca staljenega grlo,
kljubujem bežečim obrazom smeječim,
skoro osamljeno leži pepelnato
Beri dalje...

Sto tisoč besed
prekriva sled,
ki vodi poti,
do tvojih noči.
Sto tisoč laži
srce preživi,
za en sam dotik
Beri dalje...

Kdo se igra igro lutk,
je kje kraj, kjer se riše?
Album s slikami se polni,
a ne slikam in ne polnim ga že dolgo.
Beri dalje...

Žametno modro morje motri mornarja s kapljami slanimi od koprenaste megle.
S solzami svilnatimi tone k biserom.
S sanjami se spaja ...

ne vem, kako se je začelo, a
besede iz kleti so obvisele
nekje med metulji v želodcu in
raztrganim spominom.
Zdaj z ...

Dobro jutro!
Si že vstal? Ali veš koliko je ura?
Toliko te ljubim.

Lase spletene v kito,
sij marjetic v očeh
in prikriti tujek.
V ustih karies
in porumeneli zobje Beri dalje...