Noč!
V prazni sobi sedim,
nemo na zidu v svojo senco strmim.
Dvignem roki,
sence oblikujem:
račka, labod,...

Sem človek...
sem le človek,
poln napak in zmot.
Sem človek,
pol hrepenenj,
napačnih dejanj.
A vendar sem,

...

Svet počasi sestavlja
svoje razletele koščke.
Šibki, ki so postali heroji
so znova šibki.
Zarja suši beton
pod...

...

Nikoli nisi je poznal,
svoje Julije
med premnogimi obrazi
tebi dobro znanih slik.

Materialzirati morava
ali pa vsaj moram
sramežljive poglede
bežne dotike
nežne nasmehe...

Zelena
modra
sinje modra
barve jutranjega razgleda
list papirja
dva ptiča
ti nekje daleč
meni bl...

Sebe skrivam v črni skrinji tujih oči.
Iščem utripajoče meso - moje v tujem.
Kos lesa le nemo leži v skladišču in čaka.
Čaka na ogen...

oaza miru
v puščavi konfliktov
le fatamorgana