Poti čudne me vodijo neznano.
Skozi čas hitim,
da ustvarim si svoj novi čudoviti svet,
kjer se bom valovom morja predala.

Tišči me.
Duši me.
Sapo mi jemlje.
Prav počasi, boleče.

Ves ta plaz,
besed poplava,
me zasuva,

Pijan in krvav od ran,
in roke,
ki so te božale,
boem moj,
te vračale v mene
in vase,
in usta, ...

...

Zelene so tekoče vode,
ko opaziš pare na gladini.

40!

Križi so vrtljivi,
kapoerist Peter
Beri dalje...

V svojem svetu sem,
ne zdrami me nič,
še kar naprej,
vleče me,
da okusim tvoje,
čutne ustnice,
m...

ostale so črepinje tvojih dni,
na mojih dneh,
kot kake mučne sanje, ki sva jih
kovala v kilometre
in pletla v milje....

Mogočnost Olimpa več me ne osreči
in ni več zame Zeus Bog bogov.
Ne stresa dušo mi greha dolgov,
le misli so ostale mi po smrti...

Tam v daljavi se žarek zasveti.
A sveti morda meni?
Morda poskuša osvetliti moje srce?
Ni mogoče- že zdavnaj je umrlo...

Še nekaj besedic že spet,
pol pa požanjem še zadnji cvet,
še nekaj besedic zate,
aishiteiru…

Beri dalje...