Vsaka misel,  zapisana v čas...
je kakor duše in srca obraz.
Ko nekoč, razbliniš  se v pepel...

Domišljija me
počasi ubija,
iskrivi pogledi
niso več nikomur
zgledi.

Skozi čas sem se rodila.
Skozi čas je moj namen umreti.
Skozi čas bom vse pobila.
Skozi čas želim živeti.

Jesen, deževna jutra
v hladni sobi, ko si oblačim nogavice
ko umivam zobe pred ogledalom
ko zaklepam vrata

jese...

prišla sem k tebi
da zadavila bi dramo neskončno
pogled usmerjen vate
Beri dalje...

Prišel sem na to zemljo živeti,
da vidim usklajenost njenih lepot
njih različnosti v razgibanem spoju
preplet kamenin in veličast...

Kot strela se je javil
v njeno nežno je glavo
močan pritisk in bol polob'l
se je ostril z vso močjo.

So takšna jutra
ko ne veš
kaj v srcu čutiš
kaj sploh smeš

(RUBAIJAT)

Ko ptici trn, globok se zadre,
še zadnjič svojo pesem zapoje,
zažvrgoli bo...

Bele besede v belih gazeh.
Iščem zaman tvojih svežih sledov.
Drobno pršič v noč naletava.
Vračam se, vračam. Beri dalje...