Tema zeva okrog mene,
sama zaprta sem med štiri stene...
Tako zelo mi je hudo,
od boli trpke misli in telo...

Žveplene meje zahajujočega neba
grenko obliznejo obrise
golega preostanka naju

Zakaj smo jezik ohranili?
Da svoje pesmi bi dobili.

Čez polja polna harmonije
se rima skozi pesmi vije.

(RUBAIJAT)

Sprejmi darilo, ljubi življenje,
četudi grenčica ti priteče,
speri jo s svojga lica, nis...

Na temno bledi cesti
ostal je rdeč cvet,
obstal je sred' sivine...
veter odnesti zna vso žalost,
odnesti zna ...

Sploh veš, kakšen je občutek,
ko v trepetajoči sopari sestradan
čepiš v ožgani travi?
Kako zbran je pogled,
ko najdeš najmanjšo...

Kako prebudil
bi tvoje speče srce,
tvoje besede izrečene,
tvojo dušo,
ki bdi nad menoj,
da spati, jesti...

Že iščem sebi novo si podobo,
se spremenil bom v hudobo,
ljudem denarce bom jemal,
kar v svojo malho jih dajal...

Sem v istem stanju,
kot takrat, ko pišem pesmi.

Znotraj vidnega polja zaslutim par.
Zdaj ju zagledam.