Sem gledal oblak,
pa se je razblinil,
v vodo sem gledal,
pa je odtekla,
gledal sem ogenj,
je ugašal počasi,

Tvoj čisti glas
odmeva
skozi brenčečo svetlobo
aprilskega dneva.
Safirnost neba
odseva
v jezerih tvojih oči.

Tudi srce lahko spremeni se v kamen,
tudi v njem lahko ugasne plamen,
ko ljubezen cela že zgori,
pogorišče le ostane mi.

Hodi
po mokro zaprašeni cesti.
Vsa izmozgana v življenju,
sita ga.

Takrat smo konkretno odšli v tisto majhno sobico št. 422.

Je bil tam bog?
Le štiri stopinje in štiri stene kremaste barve,
...

S prijatelji sedimo,
z očmi dekletom sledimo,
si misli delimo,
in kakšno zaželimo.

Razpočnica je obrita
...

Speni se v zrak,
v simetrijo valov,
v os vrtincev.
Spodjedaj obale,
v pesek,
v kamne,
v skale.

Ko je dan ves siv,
si te izmislim:
z nasmehom in vetrom v laseh.
Tak si popoln.

...

Iz vezalke sem sešil si hišo,
mimoidoči so bruhali v dimnik,
mislili so da je to znak ljubezni,
saj bili so rdeči v obraz,

Ko bom slišal vrtnico vzcveteti v zimski noči,
ko bom videl barve tišine ob žuborečem potoku,
ko bom okusil mavrico s...