Mehkobi polzečih blazinic
vrtinčiš onkraj budnosti.

V spajanju svilenih prevlek
piješ nektar žareče sredice.

Astralni Biser
siješ v globočinah Pacifika.

Sijeva.

Zgrudena postava,
zagledana v bolečo črnino svoje duše,
počasi polzi po odpadajočih listih, umirajočih dreves,
ki čutijo bolečino propadajočega telesa,
vidijo stekleno, proseče oko,
prepojeno z neutrganimi solzami,
in jočejo v jasno, kruto nebo.

Objeta v zasanjanem svetu,
združena v dušo enega človeka
potujeta skozi čas,
ki ne pozna ljubezni in topline,
ki je le tirnica na enolični poti do KONCA!
Tujca sta,
odmaknjena v neko svojo galaksijo,

Le pet minut nakloni mi moj ljubi,
ne pusti Času se uloviti.
Ne pusti , da te z lovkami posrka vase,
iz pasti te svoje ne pusti uiti.
Zakaj ti sanje tvoje krade?
Zakaj želi, da misel name zledeni?
Ne pusti, da nad tabo je vladar!

Mokačino in Ti
Tisti zvezan na tračnice
S široko praznim nasmehom...
Okus imaš po cimetu in bergamotu

Nož v srcu, krvaveče dlani…
Le kaj sem storil,
da kri se izteka iz mojih dlani, ne srca?...
Sem se porezal,
ko sem bil v najlepših sanjah
in sem se nenadoma prebudil?...v nočni mori,
ki je vsak dan hujša, ki ji ne vidim konca?