Všeč so mi vsakdanje reči,
kot je  počasen korak, ko se jutro zbudi,
kot so ljudje, ki jih srečam ob poti,
kot tisti skuštran kuža, ki priteče nasproti.

Gledam te, sama ne veš, kaj ti je,
Kam naj usmeriš svoje srce,
Praviš, lepo je,vse je kot mora biti,
Srečna sem, nimam si kaj drugo želeti….
Vendar tvoje oči nič se ne blešče,
tvoj nasmeh otožen je.

Bil sem
skalnata
gmota
ostrih robov.
Ne brusi osti mi, življenje!
V premico
začrtana

Kod da bi mu bila vse,
tako jo je gledal
in kot edino jo je gledal.
In jaz sem ju gledala,
skozi belo šipo obupa.
Ker bi lahko bila na njenem mestu.
Lahko.

Danes je dan,
ki čakal sem ga.
Danes je tisto,
kar čaka se leta,
zaradi katerega se ponoči ne spi,
in misli na koncu bojazni,
kažejo nevarne poti.

Prvikrat je bela zima
prazno hišo zasnežila.
Prvikrat ni mar nikomur,
kaj bo letos z njo storila.