Obriši mi pot in kri z obraza,
očisti oči, ki se jih bojiš!
Z najnižjega nadstropja kleti poslušam ječanje odzgoraj.

Strahovi v moji glavi so mi zadali zadnji udarec,
ujeli so moje najbridkejše spomine.
Na meji pogube poskušam prečkati cesto,
rad bi prišel tja, kjer ne bom videl razpadati samega sebe.

Vse preveč je ljudi z žalostnimi pogledi, preveč je senc v njihovih očeh, kam pelje ta svet, da človek ne zna več živet...

Ko si odhajal,
si poljubil v zraku
nevidne besede.

Žlahtna svetloba objema tvoj obraz,
čez horizont tišina se razlega,
omamen v očeh ti je izraz,
slači me že tvoj pogled,
iskrivo išče skrita mesta,
nestrpno čaka, da vsa bom na ogled.

Kje še najdeš voljo biti z mano,
Kje še najdeš željo ljubiti se z menoj,
Kje še najdeš moč miriti moja čustva,
Kje še najdeš čas poslušati moj glas ?