Danes je tak dan, da si ne morem kaj,
kot da razmišljam o krivičnosti sveta.
Proslavljamo prazne laži,
ki ničkolikokrat so bile spoznane kot take.
Tam, nekje zgoraj zgoraj,
diktirajo kaj je prav in kaj ne.
Mi se pa nažiramo!

Vozim se v avtu.
Dežne kapljice nežno
polzijo po steklu.
Slišim odtise gum na
mokri cesti.
Vozim počasi.
Prepuščam se mislim.

Noč.Sama.
Žvenket dneva,
ki se poslavlja.
Pride. Lepo počasi in
mi pusti
da sem,kar sem že
od nekdaj.
Diši omamno.
Srkam počasi in
čutim kako se vonj razleze
vame,..
Noč. Nič več sama.
Žuborenje noči,
ki me prevzame.

Tisoč stvari je ležalo tam, brez smisla. Tisoč ljudi je jokalo, iskali so krivca. Odšla je, ne da bi rekla adijo. Nihče ni razumel, da jo njene laži dušijo.

Ko s tabo prelestne poti
hodim,znajdem se v gaju
polne dišeče majske topline,
ki v srcu nikdar več ne mine.
Tu si, v mavrici mojega hotenja!
Le po bregovih rek spomina 
pelje  pot,
ki je ,da samo s tabo jo prehodim,
do besed,ki so v noči iskre  sanj kresale,
da se dišeča melodija,
strasti  divja simfonija
nikdar s tišino več ne zlije.

 

Vrvež, vrvež, vrvež.
Ljudje hitijo.
'Razvitemu' človeštvu se mudi.
Ne obračajo se.
Ne vidijo.
Samo hodijo.
Naravnost.