Z grobimi grabljami
odmetavam suho in gnilo listje
z mojega telesa.
Nočem jeseni.

Soj neokrnjene svetlobe nevidne svetilke
mi splete mrežo strahu v neurejene lase.
Zasveti viseča neobstoječa ura.
In mrak zbeži mimo mene.

Soba spominov.
Ovenelo rastlinje, pozabljena nebesa.
Oster, svetlikajoč se nabrušen nož.
V svetlobi brezupa vstopa v žile.
Reže spomine, čustva, reže zavest.
Iztekaš mi iz ven!

Ko se barve mešajo in se misel kali

V bistrih glavah raste med

Ko padajo glave na smetišče upanja

Le sence kažejo jim pot

Ko jasnijo se slepe podobe

V praznih besedah najdeš oporo

Ko se barve mešajo in se misel kali
V bistrih glavah raste med
Ko padajo glave na smetišče upanja
Le sence kažejo jim pot
Ko jasnijo se slepe podobe
V praznih besedah najdeš oporo

Zarezala sva, prvič.
Bila bi samo zareza,
ki se zgodi.
Samo zareza,
ki lahko se zaceli.
A samo, če iz nje priteče kri.
Iz najine ni.