Tek je pocetak naseg ulaska u jesen,
tek stidljivo progovara zrela ceznja,
ali u svakoj struni tisine dise proljece
i kao da smo jucer, a ne danas,
zeleni uzdasi trzaju nase zjenice
i nasim ocima neprestano cvjeta miris lipe.

Poglej vse te ljudi.
Sklonjenih glav in praznih oči
se vsem mudi
skozi dni.
Poglej te ljudi.

Odšel si.

Nabira se pesek na robovih.
Nabira se v poševno piramido -
Hudičev stolp,
Od daleč podoben Eifflovemu stolpu.
(od daleč pravim)

Bila si,
tisto noč,
utrinek zvezde,
ki gori,
ki daje moč,
ko beži,
in hrepenenje.

Vroč tvoj dih me greje,
da ustnice lepote tvoje željne,
mi drhtijo.
In hitijo,
v poljub ujeti se.
Nežno,kot z metulja krili,
se dotakneš me.

Jutro se utaplja,
v bolečini praznega kozarca,
ki dlan ga bolno stiska.
To noč je duša izkričala,
sled luči,ki je ni spoznala.