Mavrica gre prek oči.
Vmes pa morje.
Ni otokov,
le tišina valovi.

Le razdalje med svetovi,
ure stisnjene v dlani,

Defragmentirala si raztresen svet v mojem trdem disku,
In mi na novo naložila barve v sistem…
Sedaj se, s serijo popravkov nadgrajen, sprašujem…
Si res, kot trdiš, service pack za lepši jutri?
Ker virus sem prebolel enkrat že…
In ga nikoli več ne potrebujem!

Bo severnik pregnal oblake vzhoda,
razjasnil nebo,
pripravil svitu pot,
da sonce bode obsijalo
globoko stopinjo v snegu.

Vreščanje malih krikov
ki se še rojevajo
in doraščajo
v materncah mojih misli
je za trenutek
preglasilo Trenutek

Ne želim trgati nevidnih niti,
ki pletla sem jih s teboj.
Ne želim zaspati v objemu blazine
in vonju po tebi …
Ne želim se v novo jutro prebuditi
z okusom slanih solz v ustih.

Častitljiva, spoštovana, že nevzdržna krotkost dni,
ko samevam, ko samevaš, in prav nič se ne zgodi.
Daj, odmrzni te kazalce, naj vsaj malo se mudi
gumbom na zapeti srajci, ki mesenost ji diši.