| Napisal/a tomm, v četrtek, 18. dec. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Živim, jaz duša v brezčasju,
v večnosti sedanjika
v telo vlagam svoje bistvo,
preko njega odmev in klic pekla.
On je antena moje biti
obvešča me kaj je to čas,
po njemu sklepam kdaj oditi,
da ne bi uničil me kot plaz.
V snu telesa se rad vračam
v svoj breztelesni hram,
tam izmenjam si izkustva,
jih um zazna kot rajski san.
Naj le uživa v lepoti,
na zemlji takšne ne dobi
saj vem, da to telo žalosti,
korak s časom mu hromi.
A jaz duša, vedno slajša
izčrpal v njem sem vse moči,
ostalo bo od njega malo,
le kost bo sled mojih moči.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
