| Napisal/a bladerunner, v nedelja, 14. dec. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
prazen list papirja.
na njem odsev daljnih neviht.
kako tanka je včasih površina,
ki nas deli od naših dvojic.
počasi tone za obzorje.
je sonce to, ali občutek da si bil živ?
kdaj voda ni voda, je morje?
kako lahko ribo utopiš?
nad glavo se sklanja nevihta,
je jezna kot tisoč pesti,
ki bobnijo s kamnitimi prsti,
in lomijo krhke kosti.
ob boku odbleski zobovja,
in tiho renčanje volkov.
v ogledalu odseva podoba
samotna. le kam je šel volk?
od nekod rezilo izvleče,
na njem odblesk daljnih sonc.
je pero to morda? ali meč je?
je vse kar ne bo.
počasi se ljubijo kaplje,
in morje je zdaj ocean,
odsev daljnih neviht se približa,
v tišini je list nem in sam.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
Je pa pesem poetična in zelo slikovita v svoji izraznosti in zdajle jo ne boš verjel, recitiram in pred očmi imam zgodbo. 
