|
v modro sobo zaprto (sonet +) |
|
|
| Napisal/a isoncek, v sobota, 13. dec. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Noč slepo prebija oranžna svetloba,
žareče predore ustvarja, neskončne.
Sij reže v nebo prek vidljivosti roba
postavlja stolpiče žareče, pokončne.
Mar ni ta svetloba prav včeraj umrla,
ko mi je notranjost v pepel pogorela?
Saj v tvojo podobo še zadnjič sem zrla
in slika ledena je v blišču medlela.
Sedaj pa me ognji svetlobni budijo
in Žar že preklan se ponovni mi kaže;
brezsnovni se upi iskreči budijo,
čeprav vem, da noč svetla s sanjami laže.
Sem jih pokopala, vse upe, naj spijo.
V svetlobi neskončni se nova gaz kaže.
+
Nikamor ne bo me ta pot pripeljala.
Vseeno te hranim v zavetrju sobe,
kjer vse sva resnice pretežke spoznala.
Ohranjaš svetlobo mi za modre dobe.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
