| Napisal/a burtonium, v torek, 02. dec. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
vcasih me spomin zanese tja,
kjer sem kot otrok se igral,
ko sem, kot nebogljenec,
veselo po travnikih skakal.
spomnim se tega tako pisano,
kot, da je na platno narisano,
kot, da bi lahko spomin prijel,
za trenutek tja nazaj odletel.
spomnim se, da sem ljubil vse,
modro nebo in ves zeleni svet,
zvezde, ki utripajo ponoci,
sem zelel v dlan ujet.
tisoce trenutkov ujetih,
kot film, na platnu se vrti,
vecni optimizem, tekoc kot kri,
me je vodil, poganjal vse dni.
v zargonu ni bilo besede ne,
v nic nisem moral prepricevati se,
vsaka stvar je samoumevna bila,
kakor, da iz srca je prisla.
slika sveta je res lepa bila,
ni bilo odrov in lepih kulis,
veliko bolj topel in ljubec,
bolj po zivljenju hrepenec.
oh, kako bi to res bilo lepo,
ce bi se enkrat mlade oci imel,
da vse okoli bilo bi lepo spet,
da se enkrat vidim lep ta svet.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
