Napisal/a isoncek, v sobota, 29. nov. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

1.

V sívost cestnega prahu
je vpet korak.
Stopinja v temno modro noč odmeva.
Če hotel in če mogel bi,
bi kar ostal zaklet
ali morda
odšel bi že za dneva.

Brez slike vsi
so senčni vzorci,
štrenasto pretkani
na počasni poti,
saj s požganimi zenicami
ne vidi
neme vztrajnosti oblik,
prav nič zunanjega
preklanih upov več ne zmoti.

Ne čuti svojega koraka,
je kot brez nog
in bolečino nosi tiho,
mirno, vdano,
vztrajno, kakor
suženjski otrok.
In gre in gre ...
Še gre naprej,
ne neha več hoditi.

Že davno, davno je tega,
ko spomnil se je še,
če kam je hotel priti.

2.

Zanj je cesta
pot v nebesa
in ne prenaša
več bojazni,
ker teža lastnega telesa
je pékel prazni.

Je včeraj misli spústil
v dan mogočni,
sprejel je moč,
nasvet guruja,
ki ga bo vodil dan in noč
in večnost
zláto mu ponuja.

Spregledal je,
da neka vrata
se ne odpro nikdár.
Ker jih pač ni
in če še tako boli,
ostal bo zunaj,
sam in star.

A tega on zdaj
še ne ve in
ne izve nikdar,
ker ni mu mar,
in če bo nuja
pokoplje tega,
najame drugega
guruja.

3.

On gre, ker ve,
da hoče iti.
Ker je vsak dan
mogoče nekam priti,
ker si želi
še dosti vsega narediti,
ker hoče zemeljske poti
s človeškimi preskoki potrditi.

Pokazáti, da so vse
ceste in poti
pomembna smer naprej,
v čas in v svet brez mej,
z izbiro tlakovan.
Ko kdaj vskoči dan,
ki ga oblak zmegli,
se le za hip ustavi.
Odgrne ga, ker ve,
da dokler je kaj sonca,
bo vztrajal tu.
Do konca.


Res mora še živeti,
odgovore prejeti
na svoje vse Zakaj.
Ker mora dosti dati.
On se je nehal bati,
če kaj dobi nazaj.
 

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)