brezvoljne smo
in mlahave živali
vdamo se brez boja
v imenu neizgovorljivega nas najedajo
črne po&sc...

Negibno štrlijo dimniki v ozračje.

Kot bi bila čez njih napeta tanka sluzasta mrena,
ki vztrajno dvori pticam jutra...

umila je obraz v čisto zasanjani vodi
nežnega studenca prijetnosti
v tiho skrivnostnem gozdu
rojevajočih se misli

I.
Včasih me je strah
da pišem zadnjo pesem
da našla več ne bom besed
da prazno me pusti...

Slonel na deblu
mogočne sem sekvoje
daleč od vsega
kjer civilizacija še ni zabila
kažipot svojih meja.

Veliko razodetje,
težave nakoplje.
Vztrajno trmoglavljenje,
sanje pokoplje.

Porinjen v kot,
Beri dalje...

Z jezikom je okušal rane,
s peskom posute,
s tisto drobno mivko
iz katere je štrlel nož.

Švist.
Spet švi...

Sprehodi se po poteh,
po poteh moje duše,
med osamljenimi brezami
in prezrtimi kostanji.

Da si dovolim sanjati.
Da si drznem.
Ne smem.
Ne smem.
Ne smem.
Je sanjati napak?

Ceste so zarisale mrežo v misli,
kot bi jih vlekla dekleta čez kolovrate
razpadajočih obzidij uvelega dvorca,
ki ga objemajo...