Težko je pisati,
o stvareh ki jih čutiš,
če čutiš le njo.
In nje ni.
In je nič.

Vse bi dal
za tvoj dotik,
topel in blag.
Za skupno pot,
da sem tvoja senca,
da ostanem ob tebi,
za vse ...

Vse belo je nad mano. Božajo me nečutni dotiki sanj.
So. Čutim jih. Čeprav jih ni. Nežno se utopijo mi v lica.
S črtalom potegnejo konice...

Polomi me. Z besedami o intelektualnem niču in lepem vremenu, brez besed o dvojini.

pogrešam materino znamenje
ob tvojem popku
ko se dviga in spušča
v ritmu tvojega vonja 

V srcu ti zavidam tisti dan,
ko v temi, pod zemljo rojen,
si rastel, da prinešen v njen hram
s ponosom rekla bo, da si le njen.
Beri dalje...

S prsti si me božal ti,
Potem že z usti.
Oh to poželenje,
Strastno to hotenje
Potem sem še jaz na vrsti.
...

Je eden tistih dni...

Narisal sem pikico na papirju,
malo, komaj vidno,
enako, kot se počutim.

Lepa beseda,
trenutek ob tebi,
spokojna noč.

Zen zen
Zenica
Žanje pšenico ženica