krajšaš si čas,
krajšaš si čas z veliko vnemo
z veliko vnemo si ga krajšaš
in ko si ga boš skrajšal
boš umrl
...

Zadnja sem...
v tvojem prvem življenju,
ki ti je pogledalo skozi sapnik
in si požiral slino,
pripet na svoja dolga krila.
Beri dalje...

Skozi režo budnosti
se topim vate.
Vse naokrog sanje,
jaz pa po kapljicah
padam iz njih.

Sem te izgubil sred´ poti, pravica?
Te kdo je našel in te čuva zvesto?
Nazaj ne gre, saj mi ločitve mesto
zaseda neizporsna mi kriv...

Iščem zavetje za svoje sanje.
Naj bo spleteno ali sešito,
majhno, veliko, tesno, ulito,
Le da bo sanjam dosanj...

Ni zmeraj lepo.
Me kakšen strt drobec
potisne v temo
in burja strupeno
prilepi ob steno
del Ščita samo. Beri dalje...

Boli me.
Da gledam telefon,
a ta ne zvoni.
Da vse dneve ga čakam,
njega pa ni.
Da povsod ga iščem,
a se skriva v temi...

Banalnost se mitizira,
odnos se materializira,
um stagnira,
kapital triumfira,
absurd paradira,
realnost umira...

Čolnič zadel je ob čeri,
nemočna lovim zrak.
Brodolomka na obali,
ovita sem v zvok narave.
Pozorna sem na vsak drslja...

Skoči!
In v prepad boš padel…
Poglej!
In v trenutku boš oslepel…
Pomisli!
In pajčevina bo ujela vse tvoje...