Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
do gležnjev
mi stojiš v prsih
slonokoščen
lomiš rebra
iz tvojih ran
teče moja kri,
iz mojega popka
tvoja popkovina
kričati sožitje
bi bilo
prepoetično, Ljubezen
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (4)
Objavil/a Providence, v 19-11-2008 21:30,
1. sožitje
Včasih nam kakšna pesem "zaštarta" že v peti brzini, pravzaprav kar poleti, in ko je prvi "šus" mimo, ni šans, da bi ji ostale kitice zmogle slediti. Tako potem capljajo za njo, včasih v četrti, včasih celo v nižji prestavi. Kot avtorja pa nas vseeno nekaj sili, da jo nadaljujemo, da jo nekako "končamo". In takrat pride včasih do tistega: kje odrezati in kako, da ne bo bolelo ne pesmi ne avtorja? Vem, da je težko, sama pri sebi vidim, ko me včasih navdih že zapušča ali se izmuzne izpod prstov kot jegulja, v meni pa je še vedno neka nuja ZAKLJUČITI. Ponavadi - odveč! Ampak to vidim šele kasneje. Kaj vraga pleteničim? Nič takega, ampak prav to se je po mojem mnenju zgodilo s tvojo pesmijo. Prva kitica je enostavno preveč vrhunska, da bi ji ostali lahko sledili. In celo če bi ji - potem bi bilo že preveč super vse skupaj. Tako sta drugi dve nekakšen "povešen rep". Jaz bi pesem, pa čeprav morda težko, odrezala tam. Pri rebrih. Tokrat ne upoštevam aritmetične sredine in ostajam pri petih zvezdicah, ker prva kitica potegne tako silovito navzgor. Lp, P.
Objavil/a emily, v 21-11-2008 21:25,
2. sožitje
hvala za kljub vsemu petko. se povsem strinjam s tabo, da je prva kitica boljša kot ostale. in imaš prav- imam težavo, da zadnje čase vse premalo pišem. potem pa se oprimem čisto vsega in včasih malo mučim sebe in besede. oz morda ne počakam dovolj dolgo, da bi se pesem sama končala.
Objavil/a ajda, v 22-11-2008 08:49,
3. sožitje
sožitje - ljubezen in zelo dobro si izkričala to besedo, ki ne pomeni le beseda na papirju in izrečena v trenutkih doživeti se, je trdna in tista taprava, segajoča in parajoča v drobovje. Seveda se porodi misel, tistim, ki jim je to dano, so morda izbranci, a spet vprašanje, od koga le, so tu zvezde? je tu usoda? ne vem, morda je trk kometov in razsut prah, ki ga vdihneta dva? morda pa ostajam le pri tistem, sprejemanje in dajanje v zvrhani žlici vzajemnosti. Hja, sem pa napametovala.
lp, ajda
Objavil/a tomm, v 23-11-2008 07:31,
4. sožitje
Paradoksi so stalna povezava, ki naše misli usmerjajo v bolj globoka stanja in v tem smislu je tvoja izpoved meni osebno zelo močna, ker daje mojemu razmišljanju novo dimenzijo o ljubezni in vse okoli nje.Tomi
(3 glasov)
Nič takega, ampak prav to se je po mojem mnenju zgodilo s tvojo pesmijo. Prva kitica je enostavno preveč vrhunska, da bi ji ostali lahko sledili. In celo če bi ji - potem bi bilo že preveč super vse skupaj. Tako sta drugi dve nekakšen "povešen rep". Jaz bi pesem, pa čeprav morda težko, odrezala tam. Pri rebrih. 
se povsem strinjam s tabo, da je prva kitica boljša kot ostale. in imaš prav- imam težavo, da zadnje čase vse premalo pišem. potem pa se oprimem čisto vsega in včasih malo mučim sebe in besede. oz morda ne počakam dovolj dolgo, da bi se pesem sama končala. 
