Nebo je jokalo,
jaz z njim,
hudo je postalo,
mene boli..

Duša brez kril nežno objema izgubljeno v meglico ovito čustvo
...
brezumno kliče ime že tolikokrat v tišini izgovorjen...

Objemi in poljubi me,
nežno, kot znaš le ti,
naj skrita želja me ponese
v tvoj objem.

Nocoj luno gori na nebu vidim,
v mesečini svoji lesketa se,
vesela, da je danes čas, da rase,
mogoto kaže ljude...

Njegov globok pogled
v njegovih očeh,
ki vrta vame...
Njegov nasmeh
 - podarjen,
le zame...

Večnost prav vse spreminja
iz ene v drugo tvar,
kot človeka me opominja,
da oblikuje vse notranji žar.

Objeta v zasanjanem svetu,
združena v dušo enega človeka
potujeta skozi čas,
ki ne pozna ljubezni in topline,
ki je le tirn...

Mislim, ker nevem.
Vem, ker sem.
Vonjam, ker imam nos.
Večina nas, ki ne veruje ...
ljubi nič.

Pozdravljam te, dišava mojega življenja stopi z mano na to rdečo in zeleno pot bodi moja zvezda, moj široki plašč ščiti me s svetlob...

Če prebudim se v tiste sanje,
kjer si živ,
ni rob sveta nikdar tako bodeč
kot tisti hip, ko se razbliniš.