Včasih so možgani
pač na pravi frekvenci.
Nek tibetanski menih naj
bi tako preletel petnajst metrov.

Sonce ...

Le kam naj skrijem sonce,
ki name sedaj sije,
ki oblake topi in dež suši?

Čas tiho teče pod oknom
če bi še kdaj šla spat danes
bi bilo to s teboj

Vem ne...

Vzamem te med ločje s sabo,
v zeleni gozd,
na prostorno košenino
in pod rečni most.

Pridi...

Prvikrat je bela zima
prazno hišo zasnežila.
Prvikrat ni mar nikomur,
kaj bo letos z njo storila.

Poznate noči?
Mislim, zares poznate?
Tisti črni pogled v daljavo
in popoln občutek nemoči.

Sladek parfum
temni nohti
in bakreni uhani 

Otožna melodija
tiktakajoča ura
nebrižno vrteč se
...

Mogoče so predaleč
tiste sanje o svobodi,
o vetru na robu obzorja,

O ptici, ki pluje čez morja,
...

Ljubezen moja.
Ne, ne zapuščaj me nocoj,
niti ne zaspi.
Ostani z menoj v objemu.
Ostani in govori mi. Beri dalje...

Spet spet spet sem tu, sama in pišem.
Ni okna. Ni sonca. Siva.
Odločitve padajo. Obljube, vnaprej izgubljene v bučenju črnih gozdov.
Beri dalje...