Napisal/a Athene noctua, v nedelja, 26. okt. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Samo podoba naseljuje svet,
svet brez podobe je prazen nič,
le ugovarjaj, profesor, s katedre,
ne zmoreš podobe v zanko ujet.
Samo podoba je
in kroži, kakor jastreb sredi gora
okoli mrliča,
samo podoba je
in gleda me v hladna bela lica,
pozdravljen govoreči!

Jaz sem senca, ki jo mečeš
na pod podob,
star, senčen in hladen je ta pod,
sanjavo modra barva
na belem ozadju,
kot kitajska keramika
krhek je ta pod,
poskusi se uležti nanj,
da bi skusil toplino in domačnost,
udrl se bo pod tabo
in te pokopal
in kam boš šel?
Kdo ve, rekel bi
ti modrijan v puščavi pod tendo,
ali sliši mene, ki iz širokih latnikov
pijem mleko svete krave,
čeprav se mi skriva njen zlati sijaj,
živel boš!, podoba sredi podob,
začel se neminljivi bo tok tvoji sanj,
nisi zadovoljen, mar ječiš?
Ko da zdaj si bil telesen,
saj ne veš, ti ljubše je,
da se v globoki grob zvališ?
Ker, je podoba že kdaj umrla,
se je čas že kdaj ustavil,
ali se trenutek obdržal je že kdaj za vedno,
je orožje kdaj nehalo rožljati po zemlji
in prelivati kri,
je spomin na ljudi v zlatih oklepih
že zamrl,
ni,
in zamrl ne boš i ti.,

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)