Napisal/a Athene noctua, v nedelja, 26. okt. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Produkt mojega uma,
ritem moje besede
in trenutek v katerem jo živim
- podobo,
kako barvita si, podoba, v nešteto barvah
se mi lesketaš, kako siješ in kako si
temna obenem, kako mi svetli ogenj daš,
a ne vem ti izvira podoba,
ne vem, kod pritečeš na dan, in ne vem
ti izliva podoba, kdaj pustiti te moram

in odvreči te stran,
ti moj svet zagrajuješ, a tebe ne poznam,
ti ob moji barki pluješ
in jaz po tebi veslam,
dvigni se podoba!
Postani val,
zaobjemi mesta stotih lučic, zvrni gore miljonih polic,
stopi voda čez prag,
teci mi v grlo, da se zadušim v tvoji
tekočini, dajva, zalijva skupaj mesta ljudi,
pokaživa jim, kdo sva,
ti moja podoba in jaz, udariva, udariva,
udariva!
Stopiva v trenutek, nasmejva se življenju,
dokler te še imam, podoba, ti bom
zvest,
potem ti bom ušel z drugo, mičnejšo, popolnejšo resnico,
kaj so veliki duhovi,
duhovi silnega zretja,
da nimam moči, podoba mi jo podeli,
adijo, adijo, adijo,
poslavljam se od tebe, podoba,
gori, gori, gori,
in sveti mi sveča sredi noči!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a abigail, v 11-11-2008 10:05, 1. Podoba Podoba, ki se gleda v zrcalo samo toliko, da lahko preživi, se prilagaja in sanja samo sebe, da lahko zmaguje, je zvesta sama sebi, dokler se ji izplača...takšni smo v realnosti, dobro razkrinkani.  lp  Abigail   Objavil/a Athene noctua, v 12-11-2008 15:36, 2. Podoba Hvala lepa za komentar, zanimiva interpretacija.  Veseli me da je pesem našla svojo pot.  Se pa pesem po ideji, ki sem jo izpričeval povezuje na primer z Neurjem, pa Plesom življenja, pa Vodomcem in ostalimi, ki nosijo podoben naslov kot pričujoča pesem.  A ideje ki sem jo imel ob pisanju v mislih ne bi rad popisal, ker bi s tem pesem izgubila svojo pesniškost.   Lep pozdrav