Napisal/a Athene noctua, v sobota, 25. okt. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Puščoba, sama puščoba,
siva pokrajina,
trohnoba, sama trohnoba
v drobju mojga spomina,
brezglavo mi dirja sivi konjič prek polij,
brezglavo, na giljotini, mrlič
ubira strune pozabljenih gosli.

Otmi me, sreča otmi,
da hitreje mine mi čas priprtih oči,
ko mislim le na eno, kdaj vrne prijatelj se mi,
ah sreča je gluha, ona mene ne sliši,
njena ušesa oslovska od puha, vsa so prekrita.
Ne zmorem da mislil bi sončno, ne morem,
da stopil v nov bi trenutek, kako bi?
Ko pa ne vem kod okrog hodi in kaj je,
ta moj ljubi, najdražji trenutek,
moj prijatelj, slišim njegove korake
odmeveti po glavi,
a saj ni sobe, tal nikjer,
le on-
odmeva s praznimi koraki,
po podestu noči.
Daj zaplešiva,
moj ljubi trenutek,
po parketu
ob soju sveč,
svetlobe, svetlobe, svetlobe
zdaj prosim,
prijateljstva topli plamen svetleč.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)