|
Podzavestno štejem in računam,
čeprav sovražim števila in račune,
oblačim se v tuje strahove,
nekoč sem baje po celi ulici odmeval.
Pritisk oblakov, dreves, stare hiše in grmovja,
se je zdel tak kot da sem nekje pod vodo,
vrv iz želodca je zavezana za dno,
med utapljanjem razmišljam,kdo me je spet zamenjal z bojo. V novem dnevu naj bi sonce spet bilo rumeno,
oblaki vztrajajo da so prelahki,
niti kamnom ne zamerim da so mrtvi,
zaudarjanje ceste pa me vedno vrže iz tira. V četrtem življenju je ostalo le zobovje,
ljudje nimajo več oči in udov,
še dobro da kravata obraza ne pokrije,
zaradi podrsanih kolen se izdajajo za akrobate. Bojim se da me tema ne ukrade,
rojen sem za luč in zato imam svojo senco. Komentiraj pesem na forumu.
(8 komentarjev) |
