| Napisal/a duovox, v torek, 14. okt. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Odhajaš, vem, čutim....
Odhajaš negotovo kakor da bi oklevala,
Slovo kot da ti je težko, da želiš še ostati.
Oba veva, da je prišel čas slovesa.
Prijetno je bilo s teboj.
Ko si prišla si nas obdarila,
povabila v družbo, z nami prijateljevala...
pogled na tebe nas je prevzel,
bil je poln pričakovanj, tvoje topline...
zapeljiva kakor si, kot da bi bil zadnji obisk,
vsa si se nam prepustila, nas obdarila,
tvoj prihod smo želeli, polni pričakovanj,
tistih, ki nam jih vselej izpolniš.
Zdaj, ko pa odhajaš polna čudovitih barv,
ko postajajo jutra hladna, meglena, neprijetna,
ko je noč vse daljša, pa vemo,
da je čas tvojega odhoda...
hvala ti za vse kar si nam dala,
za prijetne sončne žarke,
za tvojo podobo, ki nas bo krasila,
vse do takrat ko bo sneg pobelil prekril polja,
gozdove,vinograde, vrhove gora, naše kraje..
ko bodo čudovite barve listnatih preprog zginile,
ko bomo ob darovih narave pomislili na tebe,
se na tebe spominjali kot na nekaj čudovitega,
nekaj lepega draga jesen...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
