Gladko lok ti teče, zaprte imaš oči.
Zliješ se z violino, z glasbo si eno.
Zvok iz glasbila valovi
Moje srce se prebudi.
Ustaviš se, odpreš oči, glasba še v zraku brhti.

Stojiš, ne sam.
Korak mi zastane, utrip pospeši se.
Zagledam ga. Tam stoji.
Mimo tebe grem, kot da te ni.

Zlepljeni ustnici, roke poželjivo raziskujejo njeno telo.

Jeza, bes, sovraštvo.
Kako mi lahko to naredi?
Dlani stisnem v pesti,
a v meni se dviga občutek nemoči.

Gruča fantov, v sredini ti stojiš, veselo se smeješ, za njo noriš.

Obrnem glavo, zagledam te.
Žalost me prevzame, jok premaga me.
Ne stečem, ne bežim.
Kričim!

On – otrpne. Uzre me. Obraz mu pobledi.
Hiti razlagati, izmišljati si laži.
Ona – drzno gleda me. Prikrito se smeji. Privošči mi.

Dovolj imam. Bodi z njo.
Kaj misliš, da ti bo z njo lepo?
Vseeno mi je.
Ne pokažem, da mi je hudo.

Masko komaj vzdržujem, same me nosijo noge
V bližini tebe ustaviti se hote.
Modra – zelena.
Najna pogleda se ujameta.
On in ona se objameta.
Odmaknem oči.

Minil mesec, minila dva
On je z drugo, ti si z njo,
videla tebe že nisem dolgo.

Lok po strunah hiti,
Igrivo se z glasbo lovi.
Sedim zadaj, poslušam te.
Bremeni me spoznanje, da izgubila sem te.
Ustanem, odidem. Preveč boli.
A ti igraš zame. Tvoje srce po meni hrepeni...

---