Napisal/a emily, v petek, 05. sep. 08 |
Ocena urednika: |
![](http://www.pesnik.net/components/com_maxcomment/templates/default/images/rating/editor_rating_0.gif) |
Ocena uporabnikov: |
(4 glasov) |
|
Zdaj so žile zgolj
adrenalinski sunki
in roke nohtni noži
parajoč sedanjost,
vlečoč nazajnazajnazaj...
Zobje se zažirajo v trpkost trenutka:
iz enega v drugega,
s tankimi premori,
kot da je sonce kletka
in so tvoji stoki odrešitev.
Ne morem raztrgati rožnate rjuhe vek,
oči bi rade pobegnile:
vsaka zase
se slani razlivata po licih;
ti pa suvaš,
ker ne veš kaj drugega ti je storiti.
Zastokaš, obrnem ti hrbet.
Kmalu
te bom podzavestno pregnala,
da bom imela vsaj razlog
za nepopisno žalost.
![](http://www.pesnik.net/components/com_maxcomment/templates/default/images/quotetop.gif)
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4)
|
|