Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Mi smo mali strahci, Bavke iz kleti.
Iščemo otroka, ki se nas ne boji!
Tukaj je obljuba, zdajle vam jo damo,
če tak junak obstaja, takoj se vsi predamo.
Pospravimo navlako, ki vas vse straši
in pozabljene ostanke pomečemo v smeti.
Saj biti tukaj v kleti že dogčas se nam zdi;
otroci, veste, radi bi stran od vas odšli.
Le kje je tisti Lukec, ki na ves glas trdi,
da Strahcev ni da se zares nič ne boji?
Zakaj potem ponoči prižgano luč ima,
zakaj pri njem bedeti mora dolgo mamica?
Pa Nejc, ki sploh ne upa si v klet po jabolka?
In mala Zoja, le zakaj tako trdno miži
in očku ne verjame, da duhcev hudih ni,
da na podstrešju stara rjuha le visi?
No, Peter, Pia, Špelca, Mihec, Žana, Vid,
Ne veste, da vsi strahci izmišljen smo privid,
ki v vaših malih glavicah nastaja le zato,
ker vam nekdo je rekel, da obstajamo?
Zadnjič šepetamo, poslušajte nas vsi:
So zgodbice o nas si odrasli izmislili.
No, tole vam povemo, potem bomo odšli:
Mi še sami sebe nikdar nismo srečali!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
