Napisal/a Daimon, v nedelja, 16. jan. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Mi smo.
Mi smo gobavci posledice,
ker se rogamo kavzalnosti.
Mi smo regratova lučka na poljani,
ki jo pastir vtakne dekletu v usta
in se smeji. In zvezda pade.
Mi smo zvezde. Tiste, ki padejo.

Tiste, ki bodo padle.
Mi smo dež. Preden pademo,
padamo. Na nek način letimo
in svobodni pozabimo na to,
da so tla tista, ki bolijo.
Bolimo mi. Bolimo sami sebe.
Mi smo piškoti.
Nekaj nas odgrizne in nekaj
nas je že nekje drugje.
Mi smo glasbila.
Tržejo se nam strune,
lomijo tipke, mašijo grla.
Mi smo nevedni velikani.
Hodimo prek petja pritlikavcev.
Mi smo pritlikavci.
Drobni, pojoči in znamo
preživeti pod stopali velikanov.
Žgečkamo stopala velikanov.
Zato se smejijo. Zato se smejimo.
In smo srečni, če ne vemo zakaj
smo srečni in zakaj se smejimo.
Mi smo nesrečniki. Večno.
Večni kot nekdo, ki je mrtev.
Mrtvi kot nekdo, ki je večen.
Mi smo ubežniki.
Bežni kot liter izpitega mleka.
Trajni kot kos kruha, ki se ga
spominja lačen otrok.
Mi smo stalci.
Stojimo kot penis in
se tu pa tam skrčimo.
Mi smo pljuvalci.
Tudi pljuvamo kot penis.
Pljuvamo nove vrednosti
in jim pustimo, da nas
presežejo, ko nismo nič
več vredni.
Mi smo umetnost.
Dejanski kot umetnost.
Bedni kot umetniki.
Mi smo število.
Število zblaznelega matematika.
Seštevek vseh dni in noči.
Zmnožek krvi in dane temperature.
(Imaginarna števila sovražimo)
Mi smo domišljavci.
Uspe nam priti do misli.
Vanjo in z njo ne gremo.
Le domišljamo si misli.
Mi smo misleci.
Mislimo, da mislimo
medtem ko spimo.
Mi smo veliki spalci.
Spalci par excellence.
Popolnoma smo budni
šele, ko moramo umreti.
Mi smo mrtveci.
Mrtvi vsaj toliko,
kolikor smo živi.
In vsaj toliko nevedni
glede življenja, kolikor
smo glede smrti.
Konec koncev nam je
čisto vseeno kaj smo in
popolnoma in resnično smo
samo v tem, da nam je za to
vseeno oz. da tega ne vemo.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)