Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Napisal/a Athene noctua, v ponedeljek, 01. sep. 08
Ocena urednika:
Ocena uporabnikov:
(0 glas)
Mirno
je v temoti ranjeno telo,
zrno
v uma grudi ni jalovo pognalo.
Leži v tihoti
kot je nekdaj blo,
predaja se samoti,
pogled brez clija v nebo,
ali drobna kapljica se leska sveti,
v kotičku nekdaj sinjega, zdaj motnega očesa,
gre pogled po sveti
najde reči lepih ne zelo,
ali odblesne, senca sveti
kot da dušo v trenutku bi prešinilo vse bilo.
Kot kamen je hladno srce,
vkopano v kali spomina,
um poreče,
skala se je odvalila
tu stojim,
prepad je skalnat pod menoj,
ali naj živim,
ali pa vržem se o joj,
vrhovi smrek
iztezajo roke,
jih veter alpski plaši,
da pomirile moje bi oke.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
