Poželenje, sla,
mi preblisk oči prekriva,
so pota oddaljena,
duša, srce,
grehi ustvarjeni,
pa mar greh je že sama misel, Beri dalje...

Ulegla sem se v parku in
za trenutek zaspala pod senco hrastovih dreves.

Ta je za najbolšga prjatla, na žalost se ne poznamo več. slaba družba ga j pokopala, hočemo d se vrne nzaj! ...

Srečujem tvoje oči,
oči, v katere ne smem pogledati.
Vidim ustnice, ki jih ne smem ljubiti.
Čutim vonj na kater...

Ob vogalu ulice jo vidim,
vleče se kot megla,
počasi, zatemnjena
in zopet vsa zamorjena,
senca nekoga,
ki se skriva v plaš...

skozi
tisoče poti
jo je našel
iskreno
nevednico
s prvo
jasnino v očeh

Lahko bi bila tvoja,
pa me nisi hotel... odrinil si me od sebe,
ko si v napad hitel.

Tu pesmica stoji pred tabo,
jo pel nekoč je pevec mlad,
nje misel je zašla v pozabo,
zdaj spet mu polni glavo,
pranin...

nekoc sva si delila isto nebo...iste sanje...nekoc le moje je blo tvoje telo...

nekoc si me ljubila..nekoc si me zelela...a zdaj nas...

Kakšen je pesnik brez muze?
Kakšen je moški brez brk?
Kakšen je človek brez duše?
Kakšno neumno vprašanje...