tukaj otok. v smer oko je
v prazen prostor svetlobe
odgriznjenega sonca stopilo
mi na jezik in zažrlo v pol.

Si kot luč pred hišo veliko,
in vabiš nočne ptice,
da ostanejo brez kril
za lučjo to.

Kositern si
ne veš
vojak
ki tih odseva luno

Drugi prsti se igrajo s tabo
druge tunike ti skrivajo blešča...

Mi dlan lice tvoje boža,
ki nežno je kot roža,
dišiš kot pomladni cvet
in od tebe sem ves prevzet.

Nazadnje tudi nove slike zbledijo
Oči se utrudijo bele pločevine sveta
Sedemnajste slušalke počeno tulijo
I'm going slightly...

Ne vem, morda je kriv obraz.
Preveč je daleč od oči,
preveč pred tujimi stvarmi...

morda je kriv poraz....

Kdo je tak velikan, takšna skala,
tak kiklop, trook, s tremi očmi,
da bi sedal vsak dan med ogledala,
in bi jok...

Sedem, že svinčnik dam v roko
in pišem.

Mislim le ogrado podrem, pustim, naj pasejo se in sprva nič ne brišem. Beri dalje...

Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se je kot strela z jasnega...

Nič več ne vem,
spomin izgubljam,
še sam se nezavem.
Iz igrišča zamujam,
mama je jezna,
in ja...