|
Od dejca
|
|
Solzne oči, zrcalo moje duše …
Jokala bi, pa mi je zmanjkalo solza.
Kričala bi, pa sem onemela.
Duša je postala kamnita,
srce krvava gmota,
ki bije vedno počasneje.
Ranjeno je, bolečina mi para telo.
trgaš me košček za koščkom!
Lepiš me kot mozaik in se
kitiš s svojim delom.
Vedno manjši koščki,
razbijajoča krvava gmota pojenja
brez brazgotin,
slabim in umiram, izginjam …
Sem le nasmejan mozaik,
ki ga vsi častijo in ne vedo,
da ga je sestavila bolečina,
moje mrtvo srce in izjokani
biseri, v katerih si ti. Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)
|
