Človeku je pač dano
Da hodi...
Le enkrat...
Le v eno smer...
Po eni poti.

Predstavljam si jo v družbi nad
zalivom. Sedi s prekrižanimi nogami,
malo odmaknjena posluša modrovanja vrstnikov
z obale. Situacija...

Polomi me. Z besedami o intelektualnem niču in lepem vremenu, brez besed o dvojini.

Pod sinje modrim nebom, očesu na ogled,
tam vrtnica prelestna
bohoti se v svet.

Ko gorko sonce vzhaja, iz sna se prebu...

Ljubim zemljo
in ljubim zvezde.

Ljubim sonce
in ljubim luno.

V momljanju jutra krik slovesa
V pomladni sapi jok peresa
V senci hrasta misel jasna
V objemu večera se človek rojeva.

Včasih, ko malce potonem,
tudi ko skrenem s poti,
takrat zloščiš mi krila,
v mir me spustijo tvoje oči.
...

kiparim kamnino
besed
da prodrem do bistva
popolnosti dveh
ki sta vse
kar ti želim povedati
...

Spet odhajam krvava stran.
Skrila se bom,
skrila pred
radovednimi pogledi.

 
Bila j...

Prostor je vedno ožji,
ko sediva tako vsak k sebi.
Vem, da moram biti jaz tista.
Tako se bojim, ker nočem...

Povem ti kako zel...