|
Od vijolica
|
|
Na raztrganem oboku
Večernega svoda
Sij tvojih oči riše
Senco plezalke. Dolge prste ima,
Že od tu jih lahko razločim,
Kako se stegujejo naravnost gor,
Obraz pa sklenjen
V eno samo črto in
V eno samo piko – ? –
Nikoli v resnici ne ve,
Ali bo lahko
S konico levega mezinca
Zajela vso črnino naslednje
Plitke udrtine v obrazu skale. Sij tvojih oči riše
Večno podobo plesalke,
Ki v ritmu belih pen oceana
Ziblje svoje boke
Na tanki brvi iz žilavih vlaken koke. Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)
|
