Napisal/a cux, v torek, 06. maj 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Mali popek,
nebogljen in sam zdaj prileze ven,
iz hladne zemlje kot uročen na plan uide,
konča prijeten zimski sen.

Življenje mlado komaj dalo je na plano
raste zdaj v širni svet,
v zemlji sveži globoko vkopano,
drži se korenina kot, da njen to zadnji je obed.

A sonce sveti,
vliva popku novo moč, življensko energijo,
vsak žarek, ki poboža nežno ga,
je kot up v srcu,
ki bori se z burno domišljijo.

Toda raste,
počasi mali popek cvet razvija,
počasi zjutraj zbuja se v rosi,
počasi lepoto širnega sveta kot znanje neumorno zdaj vpija.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)