Odšli so stihi
in ljudje z njimi
odšla so srca;
ogenj le pozimi.

zdaj vem, človek

vsega je na svetu dovolj
samo mojega naročja ne
še nikoli ga ni bilo

v najenostavnej...

V gubah beline
se napenja struna
dokler veliki pok
ne prikliče življenja.

Pesem za pesmijo se pišejo same.
Jaz kot pesnik le pero usmerjam.
Pero, ki izgubi se v pozabo.
In list, ki nesrečno ostal bo večno.<...

V okvir človeških zmot zazrti se učimo, kaj je tam…
In spet iščemo dragulje na paleti tujih sanj…
Drugi pojmi, čudne misli na...

Cracatao ptičjih klunov
izkljuva oko najmanjši logiki,
psihotično prhutanje v
krvi razlite egoistične
bojazni plimuje z množico...

Zelena vila rahlo stopa pod oboki,
ki davno tega jih prerasel je bršljan.
V parku kjer kostanji rastejo visoki,
...

Sonce zahaja, z zlom se oplaja, zahod v krivice morja, zavitost v oblogo gorja... Zakaj? Ker je resnica je laž in laž je zares, je slika, njen okvi...

Razgledni stolp v mojem bitju
je v meni negativna tvar
Lucifer mi jo osvetljuje
zelo rad mi daje jih v dar.

...

Je bil enkrat en
škrat, povsod kosmat, rogat
je pridigo imel

Se jezik mu je
hudo, hudo unel in
še zakrvavel.