| Napisal/a aleya, v petek, 14. mar. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (2 glasov) |
|
Ti preprosto odideš, ko zadnja snežinka stali svoje krake in zaspana zaspi, ko stopi se še zamrznjena noč.
Meni zadaj ostajajo črepinje, steklo ki raztrgale so ga ledene sveče, posoda v katero veter nanosil je umazanijo, omare s plastjo sivega plazu in koš prepoln smeti.
Nekoč ni bilo potrebno imeti krp, niti ni bilo potrebno krpati. Vpijal si me nase in vso mokroto zadržal zase. Brisal si me s poljubi in vse moje kaplje ljubeče srkal, posrkal vase.
Nekoč čistil in negoval si srčne površine in ultrapas sam...
svilnat lesk ostajal je in lepšal vsak in prav vsak dan.
Imel si posebno sredstvo za čiščenje nerjavečega jekla, ki odstranjeval je tudi vodni kamen, a hranil si svoje izven dosega.
Na kolenih s kemičnimi solzami umivam tla, loščim parket, ki umazale so ga tvoje težke stopinje, koraki ki nanosili so blato čez moj prag.
V vonju čistil vsega objokanega iščem srce, ki tako si ga umazal, da čisto nikdar več pomladi ne bo poljubilo.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
) oblačil (ali srca 
); zato bi se mi tukaj zdelo ustrezneje: niti ni bilo potrebno brisati) 
) 
