Napisal/a Kristjan, v torek, 04. mar. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (4 glasov)

Vera v meni je dolgo trdno stala
kot mogočen hrast v temnem gozdu.

A ta hrast ni padel pod ostro sekiro močnega, bradatega drvarja,
da bi iz njega nastal topel dom mlademu zaljubljenemu paru.

Podrle so ga tope besede lepega dekleta,
ki me je nepripravljenega vrgla v žerjavico,
da bi v mukah počasi dogorel.

In če je del mene kdaj vsaj malo pogrel to tvoje hladno srce,
potem bo iskra v meni še dolgo tlela.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (4)

Objavil/a isoncek, v 10-03-2008 15:29, 1. vera Petka. Zadošča mi     Kočijaž   Objavil/a ajda, v 10-03-2008 15:42, 2. Vera mislim, da si ona ne zasluzi, da bi ji misel nate vsaj malo grela hladno srce, ti si se "cvrl", ona pa naj objokuje?  Hmm...slaba tolazba, ker potem ne ves vec finala...mislim pa, da je najslabsa od slabih variant upati ko ko ....OK,bom nehala)).    lp,ajda   Objavil/a abigail, v 10-03-2008 16:00, 3. Vera Se strinjam, isonček! Zelo dobro povedano z zelo učinkovito prispodobo...  Abigail   Objavil/a Providence, v 10-03-2008 16:07, 4. ljubezen Vera je ljubezen in ljubezen je vera . In prava ljubezen ne vpraša, zakaj, ne zanima je, kako in koliko bo dobila v vračilo; je sama sebi zadostna; a nas na žalost dostikrat hudo rani. Tako pač je.  Povedano na izjemen način, lepe prispodobe, zaključek, ki zveni morda malce mazohistično, a - kot sem rekla, ljubezen ne vpraša. Enostavno je.  P.