| Napisal/a gizma1, v ponedeljek, 03. mar. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Šopek rož staknilo se je proč. V deželo tvoje pravljice, v prostor kjer ni mož. Poglej, glej od tu naprej, da oblak te ne dobi, saj si to le ti. Ujemi me spet, pomakni se nazaj nazaj za nekaj let, v mislih najin kraj, in poj:
»ujet v večnost upanja ti vedno boš le moj- ujet v večnost svojih dni ujet v lastno kri« Kje- kje je tista pravljica, ki z nama se konča? Kod je tista mavrica, ki z neba je šla ? Nekaj mož- premagalo je ta obup, preseglo ta je hrup- šopek rož.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
