| Napisal/a marina45, v četrtek, 30. dec. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Nisem dovolj močna,
še vedno lebdim,
nimam miru,
sama ne vem za čim
to tako hlepim….
Moja duša razklana,
moje srce, moji občutki,
vse se skrivnostno vrača
in vse se proti meni obrača….
Vračajo se čustva
in z njimi vonji,
glasovi, otipi, nežnosti….
Vse skrivnostno vstaja
iz navidezne pozabe
postaja močnejše,
ne srce in pamet ,
se temu ne more upreti,
noče ozdraveti in
se v veselje odeti…..
Ta klic iz daljave,
in šepet te pojave,
mi ne pusti živeti,
le duša jo čuti
in srce to sluti……
Le kam me bo to pripeljalo,
v kakšno globino brez dna ,
me bo zopet zagnalo…...
Odvrtinčilo me bo,
in jaz ne dovolj močna
in ne dovolj odločna,
bom klecnila pred to silo
in to me bo zares zlomilo….
Kajti duša se zaljubi v nekaj,
kar roke ne morejo otipati,
oči ne videti in
človek tega nima pravice
obsojati……
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
