Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Zastor je padel, predstave več ni, luči so pogasnile, dvorana se temni….
Le moja postava, še ob izhodu stoji, in premišljuje, kaj se tukaj godi…. A res, je življenje, vse samo igra komedij in raznih tragedij, ki vse preveč hitro, mimo mene beži, a jaz ne dohajam ji…. Pa sem enkrat , tudi jaz tako živela, v tej igri blestela, bila njena glavna igralka, a zdaj sem še samo zadnja spremljevalka… Žalostno, brezciljno zapuščam to dvorano, odtavam kdo ve kam, ker igrati več ne znam……
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
