| Napisal/a marina45, v četrtek, 30. dec. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Nemirno in brezbrižno hodim počasi,
kot da ne želim več stopiti proti jasi,
temveč ostati tu v tem temnem tunelu,
in čakati, da se ta megla razkadi
in da to brezno znova oživi…….
Kdo si ti, ki si me zvlekel v njene votline,
kdo si, ki si me zvabil v te globine….
Zakaj sem tem vročim poljubom verjela,
le zakaj sem po tvoji strasti hrepenela….
Zdaj sem pa tukaj med tem kamenjem,
pred nikakršnim življenjem,
brez volje in brez cilja,
da zaživim
in da k svetlobi spet odhitim…..
Tebe že davno ni več v tej temini,
ti si zbežal tej sivini,
le jaz še tukaj ždim in čakam,
in ne vem, če luč v tem tunelu,
sploh obstoji,če lahko tukaj zagori….
Ja, le kdo si ti, da si si to dovolil,
da si moje življenje zamoril……
Pa bom, veš, nekega dne
tudi jaz odhitela
iz tega kamnitega tunela,
našla pot proti luči
in takrat občutila,
da me ljubezen do tebe več ne muči……
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
