Ulične luči svetijo na množico ljudi, ki bi morali vsi že sanjati o Hrestaču in Mišjem kralju.

Vohala sem vonj
tvoje moške navlake.
Vdihovala sovražne
travnate hlape.

Pogrešam te! Zelo!
Srebrna mesečina me vabi...
le roke razprem
in že me ugrabi.
V njenem objemu
potujem...

Odpiram oči ...
Na vzhodu jabolko rdeče zori.
V krilu mesta vstajajo hiše.
Električna žica drgeče pod težo golobov. Beri dalje...

Dotiki, ki žarijo bolj kot modri plameni,
trenutki, ki poenotijo vse najmanjše celice,
da se lahko imajo rade.
Kri naenkrat zmrzuj...

Ker si kar si in
sreči odpiraš vrata
boš tukaj vedno.

1.
Ovita v šal,
hladnih dlani,
čakam, da me obiščeš.
Pila bova čaj,
nabirala lastne verze,
hrepe...

Bežim pred dnevi,
ogrnjen v plašč Bolečine
zavit v šal, tkan iz trenutkov žalosti.

Ne naredi nič več
in nič manj od tistega,
kar misliš, da lahko narediš.
S tem boš naredil vse,
da bo prav zate in bo
moral...