| Napisal/a LORELLIA, v sreda, 09. jan. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Telefon zvoni glasno,
če kdo polkliče,
a zdaj je trmasto tiho
in meni še dalje kriči srce.
Že od dolgega jutra
in neprespanih strganih uric,
ko sem gledala v preteklost strtega srca,
dalje.
Spokojna zibelka samote in tišine
spet izgleda kot pošastni odmev praznine
in pod kožo se mi ježi strah.
Ulica odmeva od skrbi
SPET ČUTIM.
Nekako mi pod prsmi glas buči
njegov dotik je blazen.
Ni me
in zdaj
še tebe ni,
in svet je žalostno prazen.
Kje sva,
kod blodiva,
zakaj mi je odtavalo srce?
Zakaj spet moje mehko tkivo raste,
ko pa ne zmorem,
nočem spet, da med slapovi moje je ime
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
