včeraj sem te še prosil,
danes mi zobje sami rastejo postrani.
mirno streljam svoje misli v luno
in čaka...

Tiha pesem predere lupino
kot golič, ki nad njim bolšči nebo.
Kliče starše v prostrano modrino,
prediren krik o...

Že lepo in prav, da ne kadim, brez tega se da.
A prav nič pohvalno ni, da ne morem piti.
Brez opojnosti izgubim svoje bistvo,
ne mor...

Po mestu se nosiš kot pav,
živiš v prepričanju,
da vsako dobiš, ki si jo zaželiš.
Pri meni vse besede so zaman:
hiša, avto, den...

Vse je odveč okrog krivde iskanja,
zrno navade se na novo naslanja,
a vendar ko vre, tudi zrno razpade,
nove poteze in zlom ...

Obrobne steze so popeskane.
Dolgčas jih poglablja
v grobozrnate misli,
ki spolzijo kot nebistvene.

Neskončne so tvoje oči, v katere zrem dan za dnem. V njih vidim mavrico čustev.
Vedno najdem novo paleto barv, v katero se ...

Srečko,

nate sem se spomnila,
ker tudi moja okna
niso zastra.

Senca. Puščava. Boben.

Senca temno sive barve,
poplesuje po puščavi.
Njene lahne stopinje
bobnijo v vetru.

skozi usta viharnega neba ustavljam vozeč se sto na uro gledajoč spregledam na drevesu ribo ki mežika nuklearni pasti zgrajeni iz ledvic lopate r...